IES Bellvitge l’Hospitalet de Llobregat je srednja šola, ki ima poudarjen umetniški program in sodeluje v skupnem projektu COMENIUS – ICARUS. Zato so pripravili konferenco, s katero smo sodelujoče šole  opredelile program za šolsko leto 2010/11. Začeli smo s prijetnim sprejemom pri gospe županji mesta Bellvitge,  l’Hospitalet de Llobregat, ki podpira medkulturno sodelovanje. V mestu, velikem kot je Ljubljana, je veliko špansko govorečih priseljencev iz Južne Amerike, zato mesto in šola skrbita za strpnost, vključevanje in sodelovanje med ljudmi.  Gospa županja je pozdravila sodelujoče, poudarila vrednote mesta in Instituta Bellvitdge in vsaki delegaciji podarila litografijo.
Gimnazijo Šentvid smo na konferenci zastopali g. ravnatelj mag. Jaka Erker, prof. Vinko Horvat in koordinatorica projekta Manica Perdan Ocepek, prof. Z nami so bile tudi Saša Aljaž, Maja Jerman in Tjaša Sever, 3.f, ki so bile spomladi gostiteljice španskih deklet v času ljubljanske konference.

Poročilo dijakinj: Saša Aljaž

V četrtek,16.9.2010, smo se skupaj z dvema profesorjema (Manico Perdan Ocepek,Vinkom Horvatom) ter ravnateljem mag. Jako Erkerjem odpravile na štiri dnevni izlet v Barcelono. Profesorji so imeli tam učiteljsko konferenco, me pa smo dobile priložnost, da gremo zraven in obiščemo svoje znanke, ki smo jih v maju gostile v Sloveniji.
Ta dan smo nestrpno pričakovale, zato smo komaj čakale, da  odidemo. Zbrali smo se pred športno dvorano v Šentvidu in se s "kombijem" odpeljali do letališča v Trevisu. Med vožnjo nas je premagala lakota, zato se nismo mogle upreti malici, ki so nam jo pripravile naše mame. Dokaj kmalu smo prispeli v Treviso. Letališče je bilo bolj majhno, pa vendar zelo urejeno. Do odhoda letala je bilo še kar nekaj časa, zato smo si lahko privoščile še ogled nekaterih trgovin, profesorja ter ravnatelj pa jutranjo kavo. In že je prišel čas, ko smo se morali vkrcati na letalo in vzleteti. Let je bil zelo prijeten, brez kakršnih koli težav. Srečo sem imela, da sem sedela pri oknu, saj sem lahko opazovala pokrajino in goste bele oblake, ki so bili kot sladkorna pena.
V Barcelono smo prispeli z največjimi nasmehi na obrazih,vsi polnih pričakovanj. Na letališču so nas že pričakale punce, ki so bile te dni naše gostiteljice. Vsaka s svojo smo se odpravile v stanovanja, kjer smo spoznale njihove družine, ravnatelj in profesorja pa so se namestili v hotelu. Imele smo kosilo, nato pa so nam razkazale Bellvitge - kraj v katerem živijo in je nekaj kilometrov oddaljen od same Barcelone.
Sledil je obisk plaže. Na nebu so se začeli pojavljati temni oblaki in samo upale smo, da ne bo začelo deževati. Punce so me skušale prepričati, naj skočim v vodo, vendar se mi je zdela premrzla. Dovolj pogumna je bila le Maja, ki se ni mogla upreti morski vodi. Dekleta smo namesto kopanja čas raje preživljale s fotografiranjem in kartanjem na mivki. Kmalu je res začelo deževati, zato smo se odpravile proti domovom,kjer nas je čakala večerja. Po večerji so nas peljale po mestu na krajši sprehod. Za prvi dan je bilo dovolj, saj smo bile kar malce utrujene.
Naslednjega dne smo se zbudile v oblačno jutro. Po zajtrku je sledil obisk njihove šole. Zelo nas je zanimalo, kako poteka pouk, kakšni so profesorji in drugi  dijaki. Kaj kmalu smo dobile odgovore na vsa vprašanja in ugotovile, da se vse skupaj močno razlikuje od tega, kar smo vajene v Sloveniji. Tam je vse bolj preprosto. Sledil je ogled Barcelone. Najprej smo si ogledale trg Placa de Catalunya, okrog katerega so velike stavbe, med drugim tudi Banco Espanol de Credito. Naredile smo nekaj forografij, kmalu pa so se nam pridružili golobi, ki jih je bilo na trgu vse prej kot malo. Nato smo se odpravile na Ramblo-najbolj znano ulico v Barceloni, ki ima ogromno trgovin in je polna turistov. Trgovine so nas popolnoma prevzele in kar nismo mogle končati z nakupovanjem. Po nekaj urah smo vendar zaključile. S polnimi rokami vrečk in praznimi želodci je prišel čas za McDonalds. Tam smo si s hitro hrano napolnile baterije in se podale novim dogodivščinam naproti. Ogledale smo si kip Krištofa Kolumba, nato pa je prišel čas za ogled stadiona Camp Nou nogometnega kluba FC Barcelona. Pot do tja je bila dolga, saj smo morale prehoditi kar nekaj kilometrov. Bile smo že precej utrujene, a želja, da vidimo stadion, je bila večja. Končno smo prispele. S Tjašo sva hitro kupili karte in se odpravili najprej v muzej, nato pa še na stadion. Obe naju je popolnoma navdušil. Sledilo je fotografiranje in kmalu spet pešačenje nazaj. Ujelo nas je močno deževje, tako da smo prišle domov čisto mokre.
Naslednji dan je bila sobota. Po zajtrku smo začele uresničevati naš načrt novih ogledov. Tokrat smo si najprej ogledale Sagrado Familio (Sveto družino) - famozno cerkev v Barceloni, ki ji je Antoni Gaudi, svetovno znan španski arhitekt, posvetil 43 let svojega življenja.
Klub številnim gradbenim dvigalom okoli nje (ker jo še vedno gradijo) je bila čudovita. Sledil je drugi ogled Gaudijevih del, in sicer Casa Mila, ki so jo sokrajani poimenovali kar La Pedrera (kamnolom). Naredile smo nekaj fotografij, nato pa odšle v Parc de la Ciutadella. Jezera in fontane mu dajejo tisti čar, nad katerim smo bile več kot navdušene. Sledilo je kosilo, nato pa še zadnji ogled znamenitosti. To je bil Parc Guell (še ena Gaudijevih mojstrovin), ki je velja za eno največjih znamenitosti v Barceloni. Vhod parka varuje mozaik v obliki kuščarja. Sprehodimo se še do terase parka, ki stoji na monumentalnih stebrih. Z Majo se odpraviva tudi v Gaudijev muzej, nato pa smo se vrnile. Imele smo kar nekaj časa, da smo se uredile za večerjo v restavraciji. Kasneje je sledil Botellon - zabava, ki so nam jo skupaj s prijatelji pripravile Španke. Spoznale smo veliko novih ljudi in vsi so se želeli naučiti kakšno slovensko besedo.
Naslednji dan je bil čas za odhod. Bile smo kar malce potrte, ker je bil to naš zadnji dan. Punce so nas skupaj z družinami pospremile do letališča, kjer sta nas že čakala profesorja in ravnatelj. Še zadnje besede, zahvale in pozdravi v slovo in že smo morale oditi. Z gotovostjo lahko trdimo, da se bomo tja še vrnile. Bilo je res nepozabno.