V ponedeljek, 19. januarja 2009, smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na Roglo. Pričakalo nas je prečudovito vreme, zato smo svoje potovalke hitro odnesli v dom, se preoblekli v smučarsko opremo, nadeli čelade, naložili smučke in borde na rame ter odšli do smučišča. Vsi polni pričakovanj in navdušenja smo se spuščali po belih strminah. Smučarji smo bili že prvi dan deležni predavanja o zarezni tehniki, bordarji pa so nadgradili oz. začeli z učenjem bordanja.
Naši želodčki so kaj hitro postali lačni, zato smo se odpravili do naše obednice na Jurgovem. Najedli smo se res obilnega kosila in malo poklepetali s sošolci. A seveda ne za dolgo,saj je pogled na smučišče pregnal misel na utrujenost. Vsega lepega pa je enkrat konec, po napornem dnevu nas je čakalo še učenje. Za te neverjetne urice se gre zahvaliti prof. Ivanuši in seveda naši predragi razredničarki prof. Lipovec. Po učenju je sledila še večerja, nato malo druženja in težko pričakovan počitek.
Komajda smo se potopili v spanec, že nas je zbudil glas: ''Vstati je treba!''. Pojedli smo zajtrk in malo poglobili naše znanje. Vse lepo in prav, a pogled čez okno ni obetal nič lepega, zato smo to popoldne namenili namakanju v bazenu. Čas je seveda hitro minil, dež pa je tudi počasi pojenjal. Po kosilu smo se torej odpravili na smučišče, kjer je bila smuka, kljub ne prav dobri vidljivosti, zares ugodna. Sledila je še večerja in učenje, malo druženja ob igranju kart in tako je bil tudi drugi dan mimo.
Kot dokaz, da nam vreme letos res ni bilo naklonjeno, je tudi tretji dan na Rogli. Že zjutraj nas je pričakal dež. Že smo se ustrašili, da bomo cel dan preživeli v domu, ko nas je prof. Fetih presenetil z novico, da imamo na razpolago športno dvorano v centru Rogle. Tisti, ki smo še imeli nekaj energije smo se tja tudi odpravili, kjer smo se preizkusili v igranju tenisa in košarke. Ker pa upanje umre zadnje, smo med kosilom stalno pogledovali skozi okno v upanju, da bo dež prenehal. To se žal ni zgodilo, tako da smo imeli celo popoldne na razpolago za druženje, počitek in pripravo na zaključni večer. Večerja je bila kaj kmalu tu, prav tako pa bitka za čast in oblast. Do tedaj neporaženi, smo morali premoč priznati 4. h oddelku. Pa nič zato, pravijo, da je važno sodelovati, ne pa zmagati. Sledila je poslastica dneva, nočni sprehod v neznano. Sprehod je bil nepozaben, saj so snežinke naredile posebno vzdušje. Kepe so letele kot za stavo, mavžanja pa tudi nismo bili prikrajšani. Sledila je še zadnja noč v domu na Pesku.
V četrtkovo jutro so nas prebudili sončni žarki. Zajtrk smo kakor hitro se je dalo ''zmetali vase'' in odšli v svoje sobe pripraviti potovalke za odhod. Zadnji dan na smučišču smo izkoristili maksimalno, pojedli smo še zadnje skupno kosilo, se še malo spuščali po belih strminah in kaj hitro je nastopil čas za odhod proti sivi Ljubljani.
Tako, pa je minila še zadnja šola v naravi. Vsaka šola v naravi je nekaj prav posebnega, a ta, nam bo prav zagotovo ostala v najlepšem spominu.
Naši želodčki so kaj hitro postali lačni, zato smo se odpravili do naše obednice na Jurgovem. Najedli smo se res obilnega kosila in malo poklepetali s sošolci. A seveda ne za dolgo,saj je pogled na smučišče pregnal misel na utrujenost. Vsega lepega pa je enkrat konec, po napornem dnevu nas je čakalo še učenje. Za te neverjetne urice se gre zahvaliti prof. Ivanuši in seveda naši predragi razredničarki prof. Lipovec. Po učenju je sledila še večerja, nato malo druženja in težko pričakovan počitek.
Komajda smo se potopili v spanec, že nas je zbudil glas: ''Vstati je treba!''. Pojedli smo zajtrk in malo poglobili naše znanje. Vse lepo in prav, a pogled čez okno ni obetal nič lepega, zato smo to popoldne namenili namakanju v bazenu. Čas je seveda hitro minil, dež pa je tudi počasi pojenjal. Po kosilu smo se torej odpravili na smučišče, kjer je bila smuka, kljub ne prav dobri vidljivosti, zares ugodna. Sledila je še večerja in učenje, malo druženja ob igranju kart in tako je bil tudi drugi dan mimo.
Kot dokaz, da nam vreme letos res ni bilo naklonjeno, je tudi tretji dan na Rogli. Že zjutraj nas je pričakal dež. Že smo se ustrašili, da bomo cel dan preživeli v domu, ko nas je prof. Fetih presenetil z novico, da imamo na razpolago športno dvorano v centru Rogle. Tisti, ki smo še imeli nekaj energije smo se tja tudi odpravili, kjer smo se preizkusili v igranju tenisa in košarke. Ker pa upanje umre zadnje, smo med kosilom stalno pogledovali skozi okno v upanju, da bo dež prenehal. To se žal ni zgodilo, tako da smo imeli celo popoldne na razpolago za druženje, počitek in pripravo na zaključni večer. Večerja je bila kaj kmalu tu, prav tako pa bitka za čast in oblast. Do tedaj neporaženi, smo morali premoč priznati 4. h oddelku. Pa nič zato, pravijo, da je važno sodelovati, ne pa zmagati. Sledila je poslastica dneva, nočni sprehod v neznano. Sprehod je bil nepozaben, saj so snežinke naredile posebno vzdušje. Kepe so letele kot za stavo, mavžanja pa tudi nismo bili prikrajšani. Sledila je še zadnja noč v domu na Pesku.
V četrtkovo jutro so nas prebudili sončni žarki. Zajtrk smo kakor hitro se je dalo ''zmetali vase'' in odšli v svoje sobe pripraviti potovalke za odhod. Zadnji dan na smučišču smo izkoristili maksimalno, pojedli smo še zadnje skupno kosilo, se še malo spuščali po belih strminah in kaj hitro je nastopil čas za odhod proti sivi Ljubljani.
Tako, pa je minila še zadnja šola v naravi. Vsaka šola v naravi je nekaj prav posebnega, a ta, nam bo prav zagotovo ostala v najlepšem spominu.
