Na enem od seminarjev za učitelje smo prejeli gradivo, kjer je bilo na naslovnici med drugim zapisano:
 
Dober učitelj nauči.

 

Boljši učitelj nauči učiti se.

 

Najboljši pa spreminja način razmišljanja in vzgaja kritičnost.

 

Da bi bil učitelj najboljši, učenci pa bi znali samostojno in tudi kritično razmišljati, je potrebno prilagoditi način poučevanja in učenja. Tega ni mogoče narediti »čez noč«, ampak gre za dalj časa trajajoč proces. Učitelji in učenci potrebujejo čas, da se navadijo oziroma prilagodijo  drugačnim oblikam poučevanja in učenja. Čas v katerem živimo, zahteva globlje oz. konceptualno razumevanje. Znanje mora biti uporabno in prenosljivo na nove primere, da bi lahko razlagali svet okoli sebe in se prilagajali hitrim spremembam. Zato moramo spodbujati in razvijati zahtevnejše miselne procese, spretnosti in veščine (primerjanje, sklepanje, analiza, raziskovanje, postavljanje hipotez, teorij ipd), ustvarjalnost (ustvarjanje novih idej, reševanje problemov, iskanje relacij med pojmi, idejami ipd.) in kritično mišljenje, da bi dijaki pridobili kompleksna znanja. Razvijali naj bi tudi druge kompetence: znanstveno pismenost, zmožnost razumevanja v maternem in drugih jezikih, razvijanje okoljske zavesti, učenje učenja, socialne in državljanske kompetence, podjetnost in druge.
Pri kemiji poskušamo učenje pojmov čim bolj povezati z življenjem in aktualnimi problemi. Učitelj spodbuja in usmerja izvirnost in domišljijo dijakov in jih preko reševanja problemov navaja na razmišljanje. Tako kot se ne more razvijati kreativnost brez znanja, do katerega pridemo z vajami in učenjem, tako tudi ni inovativnih idej brez močne notranje motivacije, ki jo opredelimo z enostavno ključno besedo: »Želim si«. To pomeni, da se dijak uči zato, ker pri tem uživa. Učitelji se seveda vedno znova sprašujemo: »Kako to doseči?«. Zato uvajamo interaktivno timsko poučevanje: dva ali več učiteljev (istega ali različnih predmetov) skupno načrtujeta, izvajata in vrednotita učni proces z isto skupino dijakov. Tudi profesorice kemije sledimo novim zgledom poučevanja in učenja. Izkušnje kažejo, da so pri tako organiziranem pouku dijaki bolj intenzivno vključeni v proces učenja, ure so bolj dinamične, dijaki in učitelji pa so bolj navdušeni in zadovoljni. Taka organizacija pouka seveda zahteva več dela kot sicer. Dijaki so pri kemiji aktivni iskalci znanja tudi pri projektno sodelovalnem delu, ki zahteva bolj poglobljen študij gradiva, lahko tudi raziskavo v obliki eksperimentalnega dela/intervjuja in predstavitev. Osnovni moto sodelovalnega učenja je: »Moj cilj je hkrati cilj skupine in obratno.«. Projektno sodelovalno delo vključujemo pri izbirnem modulu in tudi pri pouku v tretjem letniku. V nižjih letnikih pa se dijaki lahko odločajo za seminarske naloge. Vsebinski cilj dela v skupini je, da vsak član doseže najboljši učni rezultat in dober skupen rezultat (projektna naloga). Procesni cilj skupinskega dela pa je razvijanje sodelovalnih veščin za dobre odnose med člani. Učitelj opazuje in vrednoti delo skupine in daje dijakom povratne informacije o delu in sodelovanju v skupini. Dijaki dobijo opisnike in kriterije za izdelavo in ocenjevanje projektnega dela. V oceni je zajeto tudi sodelovalno delo v skupini oz. prispevek posameznika. Ocenjujemo potek dela in zapis naloge, predstavitev in eksperiment oz. raziskavo, če jo je projektno delo vsebovalo. Dijaki lahko poglabljajo svoje znanje in razvijajo interese tudi na naravoslovnih taborih in pri raziskovalnih nalogah.

Zapisala:
mag. Vesna Pahor