Septembra, ko smo izvedeli za junijsko šolo v naravi, kjer naj bi se brezskrbno potapljali, kopali in veslali, smo z velikimi pričakovanji komaj čakali konec šolskega leta, katerega smo nameravali, ob že prej zaključenih ocenah, brezskrbno nadgraditi s štirimi dnevi na hrvaški, pardon, slovenski obali. Leto je minevalo, mi pa smo pridno pridobivali ocene. 'Pridno' se izkaže za sila relativno stvar, saj je bil, žal, velik del ocen na meji z (ne)zadostnimi standardi. Sredi maja nam je postalo jasno, da termin šole v naravi, postavljen en teden pred koncem šolskega leta, ne pomeni le priložnost za hedonistične izbruhe, ampak predvsem priložnost za maksimalen izkoristek štiridnevnega polnega penziona v Piranu, le streljaj proč od Tartinijevega trga, z možnostjo brezplačnih matematičnih inštrukcij.

Prvo jutro v svežem Piranu se je začelo eno uro pred načrtovanim začetkom. Bili smo priča res unikatnemu primeru, ko smo dijaki prosili profesorja, če lahko vstanemo dobro uro PREJ. Ne, na urniku ni bila matematika, ampak nogomet. Z zmago autsajderjev pa s(m)o si nekateri priigrali okusne večerje, za katere denarci so priromali iz denarnic potolčenih poražencev, ki so, kakopak, 'spustil solzico'.

Ob pol osmih je sledil zajtrk ( standard - kruh, maslo, marmelade, wannabe vikikrema, cornflakes, mleko, kakav..), temu pa je sledilo učenje. Na našo srečo je bila z nami, poleg naše športne muze, prof.Praprotnika, tudi profesorica Čadež, ki je, prijazna kot vedno, pomagala ubogim dijakom, ki smo, prijetnemu sončku navkljub, dnevno porabili kakšno urico tudi za matematiko. Intelektualnim naporom pa je sledilo fizično izživljanje nad vesli oz. nad potapljaško opremo - odvisno od skupine, v katero si spadal. Potapljanje je bilo, navkljub dejstvu, da nas je do zadnjega potopa vztrajalo le sedem, sila zanimivo. Žal pa so težave z ušesi pripomogle k temu, da so mnogi obupali že ob samem začetku.

Dopoldanskim dejavnostim je sledilo kosilo, temu pa učenje oz. počitek (za tiste, ki so si ga lahko privoščili, seveda ). Popoldne sta se skupini zamenjali, zvečer pa smo skupaj odšli na večerjo. Po večerji smo se lahko učili, zabavali, poslušali čefurjado (kar ni nujno isto kot 'zabavati se'! ), počivali itd. Sledili so nočni izleti v Piran, na zadnji večer pa smo si privoščili tudi rajanje v Portorožu. V četrtek, 11.6., pa smo, bolj ali manj izmučeni, do našega avtobusa, do katerega nas je ločil le 400m dolg klanec z 20% naklonom, privlekli kovčke, polne preznojenih in umazanih cunj. Na avtobusu se je slišalo le dvoje - smrčanje in pa - ' kaj je jutr prvo uro? maaah, js pridem na malco... '.

Kljub temu, da so bili junaki, ki so imeli pred Piranom že vse (pozitivno) zaključeno, redki, moram priznati, da je štiridnevna kombinacija intelektualnih in fizičnih naporov ob slovenskem morju - dobro dela. Našim naslednikom želim, da bi prihodnje leto preživeli zaključno šolo v naravi brez skrbi o 'stožnicah, kotnih funkcijah, polinomih..', svojim vrstnikom, sošolcem in kolegom iz paralelk(e) pa želim dolge, prijetne, in zabavne počitnice. Aja, saj imamo še maturanca !!! =)

Matej Gostiša, 3.d